merjásec

merjásec
-sca m (á) 1. odrasel samec prašiča: rediti merjasca; merjasec in svinja; kot podivjan merjasec se je pognal proti ženskam / peljati svinjo k merjascu / divji merjasec samec divjega prašičavet. skopiti merjasca 2. nizko pohoten, nasilen moški: čvekanje nerodnega merjasca / kot psovka mir mi daj, merjasec 3. nar. plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran; dvojni, obračalni plug: orati z merjascem; leseni merjasec

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать реферат

Look at other dictionaries:

  • Vogel (Berg) — Vogel Šija und Vogel von Nordosten Höhe 1.922  …   Deutsch Wikipedia

  • belozób — a o prid. (ọ̑ ọ̄) knjiž. ki ima bele zobe: bil je črnolas in belozob fant; belozob merjasec …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kapitálen — 1 lna o prid. (ȃ) 1. ekon. ki predstavlja osnovo za razvoj gospodarstva: graditi kapitalne objekte / kapitalna graditev / kapitalna investicija investicija v stroje, naprave za proizvodnjo; kapitalna oprema stroji, naprave za proizvodnjo // publ …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • merjášček — čka m (á) mlad merjasec: dva merjaščka so pustili za pleme ♦ vet. skopiti merjaščka …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • merjáščev — a o (á) pridevnik od merjasec: merjaščevi čekani …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nahlastáti se — ám se dov. (á ȃ) knjiž. 1. nadihati se: komaj se je nahlastal svežega zraka 2. najesti se: merjasec se je nahlastal želoda …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nerès — ésa m (ȅ ẹ) star. divji merjasec …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nerésec — sca m (ẹ̄) knjiž. divji merjasec: loviti neresca; tepla sta se kot dva razdražena neresca …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • semenják — a m (á) 1. agr. rastlina, zlasti drevo, izbrana zaradi dobrih dednih lastnosti za pridobivanje semena: gojiti semenjake; oreh semenjak 2. vet. plemenska žival moškega spola, katere seme se uporablja za osemenjevanje: vzrediti semenjaka; bik,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • skôčen — tudi skóčen čna o prid., skôčnejši tudi skóčnejši (ó ō; ọ̑) 1. ki se premika v skokih: skočna srna / skočen konj 2. star. poskočen: skočen človek / biti skočnih nog, pet / skočen napev ◊ vet. ta merjasec je skočen je sposoben za skok …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”