- ménjanje
- -a s (ẹ́) glagolnik od menjati: menjanje proizvodov / menjanje cevi pri mitraljezu / menjanje bivališča
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ménjanje
Look at other dictionaries:
deklinácija — e ž (á) 1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku; sklanjatev: imenska, zaimenska deklinacija 2. fiz., navadno v zvezi z magneten odklon magnetne igle od smeri sever jug: izmeriti deklinacijo; magnetna… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
deviácija — e ž (á) knjiž. odmik od normalnega ali pravega, odklon: psihična deviacija; deviacije v otrokovem vedenju / v organih samoupravljanja so se pojavile deviacije; birokratske deviacije ◊ ekon. standardna deviacija številčni izraz, ki kaže na razlike … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fleksíja — e ž (ȋ) 1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu; pregibanje: nominalna fleksija 2. med. upogibanje, upogib: fleksija sklepa 3. geom. količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
konjugácija — e ž (á) lingv. menjanje končnic pri glagolu; spregatev: konjugacija (glagola) v ednini … Slovar slovenskega knjižnega jezika
menjálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na menjavo ali menjanje: menjalni postopek / menjalni sestanek filatelistov / menjalni tečaj dinarja, dolarja ♦ ekon. menjalna vrednost vrednost, določena s količinskim odnosom med danim in dobljenim blagom; menjalno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sklanjátev — tve ž (ȃ) lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku in števniku: sklanjatev in spregatev / samostalnik lipa se sklanja po ajevski sklanjatvi; imenska, pridevniška sklanjatev; moška sklanjatev samostalnikov moškega spola … Slovar slovenskega knjižnega jezika
