Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
mehkôten — tna o prid. (ó) knjiž., redko nekoliko mehek: mehkotno telo kače / ne bodi tako mehkoten občutljiv, mehkužen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mehkúž — a m (ū) 1. star. mehkužen človek: same ženske so ga vzgajale, zato je tak mehkuž in sanjač 2. rak po levitvi, dokler še nima oklepa: mehkuž ostane v skrivališču kak teden ◊ agr. jajce, ki nima trdega apnenčastega ovoja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mehkúžec — žca m (ȗ) 1. nav. mn., zool. živali z mehkim telesom brez notranjega ogrodja, Mollusca: polži, školjke in drugi mehkužci 2. redko mehkužen človek: debeluharji in mehkužci so omagali že na pol poti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mehkúžnež — a m (ȗ) mehkužen človek: ne bodi tak mehkužnež; uporni gladiatorji so bili strah rimskih mehkužnežev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mehkúžnik — a m (ȗ) knjiž. mehkužen človek: dvorni mehkužniki / narod mehkužnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mekúž — a m (ū) zastar. mehkužen človek: kdor se celo tega boji, je pravi mekuž … Slovar slovenskega knjižnega jezika
