- ljúbkost
- -i ž (ū) lastnost, značilnost ljubkega človeka: dekletova ljubkost / ljubkost kretenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ljúbkost
Look at other dictionaries:
drážest — i ž (ā) knjiž. ljubkost, privlačnost: dekletova dražest ga je omamljala; gibala se je z veliko dražestjo / skrivnostna dražest besede … Slovar slovenskega knjižnega jezika
grácija — e ž (á) 1. navadno s prilastkom skladnost, lahkotnost, zlasti v gibih, v drži: opazoval je gracijo njenih kretenj; stopa z nenavadno gracijo; v naslonjač je sedla s prirojeno gracijo / izraze sožalja je sprejemala z vzvišeno gracijo / v njej so… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
míčnost — i ž (í) knjiž. privlačnost, ljubkost: njena mičnost je bila brez primere / edino to je še dajalo mičnost življenju // kar je privlačno, ljubko: kako bi se le mogel upirati tolikim mičnostim … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèustavljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) 1. ki se ne da ustaviti, zadržati: neustavljiv napad; neustavljiv razvoj industrije; neustavljiva moč, vnema / stresal ga je neustavljiv drget; neustavljiv smeh 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
očarljívost — i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost očarljivega človeka: prevzeli sta ga njena ljubkost in očarljivost / milina in očarljivost njenega glasu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poosébiti — im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. prikazati živali, stvari, pojave s človeškimi lastnostmi: človek je poosebil vse neznane mu sile v naravi; poosebiti smrt 2. ekspr. narediti, da kdo ima določene lastnosti, značilnosti v veliki meri: pisatelj je v svojem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prevzéti — vzámem dov., prevzêmi prevzemíte; prevzél; nam. prevzét in prevzèt (ẹ á) 1. začeti imeti, kar je komu namenjeno: prevzeti blago, material; prevzeti pismo za soseda; zaboj je prevzel v skladišču / ladja prevzame tovor // začeti imeti, kar ima… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skúpen — pna o prid. (ū) 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
