- lažnívec
- -vca m (ȋ) kdor (rad) laže: ne verjemi mu, lažnivec je / kot psovka molči, lažnivec
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
lažnívec
Look at other dictionaries:
hvalísavec — vca m (ȋ) kdor se (rad) pretirano, navadno neupravičeno hvali: bil je lažnivec in sebičen hvalisavec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
imenováti — újem dov. (á ȗ) 1. dati, določiti ime: kako ga boš imenoval; otroka je imenoval Janez / imenoval ga je po očetu / ladjo so imenovali po njem / imenoval ga je lažnivec, lažnivca rekel mu je // redko našteti (z navedbo imena): imenovati črke… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lažník — a m (í) star. lažnivec: kdor to trdi, je lažnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lažnívček — čka m (ȋ) ekspr. manjšalnica od lažnivec: tole pa ni res, ti lažnivček … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèpoboljšljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) ki se ne more, noče poboljšati: nepoboljšljiv hudodelec, tat; ti učenci so nepoboljšljivi / ekspr. je nepoboljšljiv lažnivec velik ∙ ekspr. kljub vsem razočaranjem je nepoboljšljiv idealist je še zmeraj idealist … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prevaránt — in prevarànt ánta m (ā á; ȁ á) ekspr. kdor z določenim namenom zavaja koga v zmoto: razkrinkali so ga kot prevaranta; politični prevaranti; ideje prevarantov // goljuf: prevarant in lažnivec je; prebrisan prevarant … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rêči — rêčem dov., tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla (é) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel; reci a / otrok že reče mama zna reči / na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho; kar podivja, samo če… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slavohlépnež — a m (ẹ̑) ekspr. slavohlepen človek: bil je lažnivec in slavohlepnež … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tí — têbe zaim., têbi, têbe, têbi, tebój in tábo, enklitično rod., tož. te, daj. ti (ȋ) 1. izraža (bližnjo) osebo, ki jo govoreči ogovarja a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: kamor greš ti, grem… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ujéti — ujámem dov., ujêmi ujemíte; ujél; nam. ujét in ujèt (ẹ á) 1. tekoč za kom, ki se hitro oddaljuje, prijeti ga, priti do njega: ujeti bežečega; tekel je za tatom, pa ga ni ujel; ujeti psa; otroka bi povozilo, če ga ne bi mati pravočasno ujela /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
