lastnóst

lastnóst
-i ž (ọ̑) 1. kar se relativno trajno kaže pri človeku zlasti v odnosu do ljudi, okolja glede na kako normo: delavnost je njegova glavna lastnost; imeti dobre, slabe lastnosti; vzgoja razvija otrokove pozitivne lastnosti; na zunaj je podoben očetu, po lastnostih pa materi / pog.: hvali lastnosti svoje hčere dobre lastnosti; zaradi svojih lastnosti vzbuja odpor slabih lastnosti / preizkušati lastnosti živali // kar se trajno kaže pri čem zlasti glede na uporabnost: gradilne lastnosti lesa; obratovalne lastnosti stroja; preizkusiti lastnosti ladje na poskusni vožnji // knjiž. kar se pri kom, čem trajno kaže sploh: biološke lastnosti zemlje; fizikalne in kemične lastnosti snovi; zaželene lastnosti rastlin; prenos lastnosti na potomstvo / dedne lastnosti ki se podedujejo / lastnost vode je, da je najgostejša pri štirih stopinjah Celzija značilnost ♦ biol. pridobljena lastnost nededna lastnost, pridobljena v življenju zaradi vplivov okolja; prirojena lastnost dedna ali nededna lastnost, ki jo ima osebek ob rojstvu 2. knjiž. kar kaj opredeljuje, da je tako, kot je: belina je lastnost belega 3. star. sposobnost, zmožnost: pripisovali so mu lastnost, da zna čarati ● imeti lastnosti dobre gospodinje biti dobra gospodinja; zastar. v lastnosti kavalirja se je izkazal kot kavalir

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем сделать НИР

Look at other dictionaries:

  • ták — a o zaim. (á) 1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga: poglejte, tak je bil most pred razstrelitvijo; taka barva vam ne pristaja; taka igrača ni primerna,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tákšen — šna o zaim. (á) 1. izraža lastnost, značilnost pri govorečem ali pri osebi, stvari v bližini govorečega, na katero se usmerja pozornost koga: takšen klobuk mi dajte, prosim; poglejte, takšen oblak lahko prinese točo; takšne rože, kot jih tu vidim …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tŕdnost — i ž (ŕ) 1. lastnost, značilnost trdnega: obzidje je zaradi trdnosti še dobro ohranjeno / trdnost niti, vozla / trdnost ogrodja / varovati trdnost države / občudoval je obtoženčevo trdnost / trdnost glasu, korakov / trdnost dokazov, spoznanja /… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kultúra — e ž (ȗ) 1. skupek dosežkov, vrednot človeške družbe kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja: raziskovati stare kulture; spomeniki izumrlih kultur; stičišče dveh kultur; antična, srednjeveška kultura; evropska, orientalska kultura; gotska …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • naredíti — ím dov., narédil (ȋ í) 1. s širokim pomenskim obsegom z delom omogočiti nastanek česa: narediti avtomobilsko cesto, nov stroj; narediti čevlje, obleko; narediti načrt; narediti nalogo napisati; narediti potico speči; pog. narediti kosilo skuhati …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • odvísnost — i ž (í) stanje, lastnost odvisnega: a) odvisnost mladiča od matere / medsebojna odvisnost vsega živega sveta b) v svoji družbeni in osebni odvisnosti si takrat ni upal uprizoriti te drame / ekonomska, finančna odvisnost; odvisnost uspeha od… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • ostáti — ostánem dov. (á ȃ) 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • pomanjkljívost — i ž (í) 1. nav. ekspr. kar ni v skladu a) z določenim pravilom, normo: odpraviti pomanjkljivosti; opozarjati na pomanjkljivosti; pomanjkljivosti v poslovanju / jezikovne, pravopisne pomanjkljivosti / glavna pomanjkljivost tega filma je… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • prehódnost — i ž (ọ̄) lastnost, značilnost prehodnega: gre le za prehodnost teh negativnih pojavov; motila ga je prehodnost ukrepov; to je dokument o prehodnosti našega obdobja ◊ lingv. glagolska prehodnost lastnost glagola s predmetom in prehôdnost i ž… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • trdôta — e ž (ó) 1. lastnost, značilnost trdega: trdota ledu; krhkost, trdota in druge lastnosti / trdota boja / trdota ritma / trdota gibov / ekspr. bal se je očetove trdote strogosti, neprizanesljivosti / ekspr. trdota besed 2. fiz., teh. lastnost trdne …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”