Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
divizión — a m (ọ̑) voj. enota iz dveh do štirih baterij ali eskadronov: konjeniški, topniški divizion … Slovar slovenskega knjižnega jezika
eskadrón — a m (ọ̑) voj. osnovna enota v konjenici: služil je v eskadronu konjeniške garde; eskadron huzarjev; konjeniški polk je imel šest eskadronov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kapitán — a m (ȃ) 1. poveljnik ladje: kapitan je bil star pomorščak; kapitan čezoceanske, trgovske ladje ♦ aer. kapitan poveljnik letala v civilnem letalstvu; navt. luški kapitan; kapitan dolge plovbe najvišji čin v trgovski mornarici ali nosilec tega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kavaleríjski — a o prid. (ȋ) star. konjeniški: kavalerijska uniforma … Slovar slovenskega knjižnega jezika
škadrón — a m (ọ̑) star. eskadron: škadron je odjahal v boj / konjeniški škadron … Slovar slovenskega knjižnega jezika
špórt — a m (ọ̑) 1. po ustaljenih pravilih izvajana telesna dejavnost za krepitev telesne zmogljivosti, tekmovanje, razvedrilo: gojiti šport; poškodovati se pri športu; odlikovati se v športu; plavanje je njegov najljubši šport / kolesarski, konjeniški … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stótnik — a m (ọ̑) 1. pri starih Rimljanih poveljnik stotnije: konjeniški stotnik / rimski stotnik 2. v stari Avstriji oficirski čin, za stopnjo nižji od majorja, ali nosilec tega čina: stotnik in feldvebel … Slovar slovenskega knjižnega jezika
