- konjeník
- -a m (í) v nekaterih državah vojak konjeniške enote: služil je kot konjenik; četa konjenikov
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
konjeník
Look at other dictionaries:
karabinjêr — ja m (ȇ) v italijanskem okolju miličnik, policaj: pokazati karabinjerju potni list; italijanski vojaki in karabinjerji ◊ voj. karabinjer v nekaterih deželah, nekdaj vojak konjenik, oborožen s karabinko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kavaleríst — a m (ȋ) star. konjenik: kavaleristi in artileristi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
konjík — in kónjik a m (í; ọ̄) star. 1. konjenik: v vas so prihrumeli konjiki / bil je potrjen h konjikom 2. jezdec, jahač: konjik je večkrat prijezdil tod mimo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mamelúk — a m (ȗ) 1. zgod., nekdaj vojak enote turško egiptovske vojske v Egiptu, ki si je pridobila oblast: oddelek mamelukov // konjenik Napoleonove telesne garde iz Egipta: hraber mameluk 2. knjiž., slabš. kdor služi tujim političnim interesom:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rájtar — ja m (ā) zastar. konjenik: v vas so prijezdili rajtarji … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spáhi — ja m (ȃ) nekdaj konjenik domačin v francoski kolonialni vojski v Afriki: polk spahijev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spáhija — e tudi a m (ā) v fevdalni Turčiji zemljiški posestnik, dolžen udeležiti se vojne kot konjenik: bogat spahija … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zapéhati — am dov. (ẹ̑) knjiž. upehati: okopavanje ga je zapehalo / zapehal se je in oznojil zapéhan a o: zapehan konjenik; ves zapehan se je ustavil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
