jédkanje

jédkanje
-a s (ẹ̑) glagolnik od jedkati: jedkanje stekla; jedkanje s kislino; opazovati razjede po jedkanju / jedkanje plošče / jedkanje risbe / jedkanje z lapisom ◊ tisk. črtno jedkanje za visoki in ploski tisk; globinsko jedkanje za globoki tisk

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужен реферат?

Look at other dictionaries:

  • jedkálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na jedkanje: jedkalni postopek / jedkalna kopel ♦ tisk. jedkalni stroj stroj za jedkanje klišejev …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jedkovína — e ž (í) sredstvo za jedkanje: jedkati z jedkovino; jedkovina za jedkanje litografskega kamna // redko jedka snov: poškodba, zastrupitev z jedkovinami …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • akvatínta — e ž (ȋ) um. grafična tehnika, pri kateri jedkanje kovinske plošče omogoča odtenke od svetlega do temnega: jedkanica je kombinirana z akvatinto; barvna akvatinta // odtis v tej tehniki: razstavila je v glavnem akvatinte; zbirka akvatint …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jédka — e ž (ẹ̑) tekst., tisk. sredstvo za jedkanje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jedkálnica — e ž (ȃ) prostor za jedkanje: opremiti jedkalnico …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jedkálo — a s (á) teh. sredstvo za jedkanje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • jédkanica — e ž (ẹ̑) um. grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče omogoča črtno risbo: tehnični problemi jedkanice / visoka jedkanica pri kateri se uporablja visoki tisk // odtis v tej tehniki: večbarvne jedkanice; mapa z jedkanicami …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • kávstika — e ž (á) med. uničevanje tkiva z razžarjeno, segreto iglo ali z jedkimi kemikalijami; izžiganje, jedkanje: igla za kavstiko …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • radíranka — e ž (ȋ) knjiž. grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče omogoča črtno risbo; jedkanica: tehnični problemi radiranke // odtis v tej tehniki: na stenah je viselo nekaj radirank …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • stròj — strôja m (ȍ ó) 1. mehanična naprava, navadno kovinska, iz gibljivih in negibljivih delov, ki s pretvarjanjem energije omogoča, olajšuje, opravlja delo: stroji brnijo, ropotajo; stroj stoji, teče; izključiti, pognati, ustaviti stroj; namestiti,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”