- izrodítev
- -tve ž (ȋ) glagolnik od izroditi: izroditev divjadi, krompirja; izroditev tkiva / upirati se birokratski izroditvi revolucije; izroditev osebnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
degenerácija — e ž (á) 1. biol. spreminjanje, sprememba organa, organizma ali vrste organizmov na slabše; izrojevanje, izroditev: ugotoviti degeneracijo; degeneracija njegovega rodu; vzroki degeneracije 2. spreminjanje, sprememba na slabše sploh: gospodarska… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izròd — óda m (ȍ ọ) 1. redko izroditev, izrojevanje: izrod sadnega drevja 2. knjiž. nemoralen, pokvarjen človek; izrodek: on je v družini izrod; ta izrod je imel na vesti večino obsojencev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izróden — dna o prid. (ọ̄) nanašajoč se na izroditev: izrodni znaki; izrodne oblike ◊ bot. izrodna zlatica gorska rastlina z rumenimi cveti, ki ima ob cvetenju en ali dva ledvičasta lista, Ranunculus hybridus … Slovar slovenskega knjižnega jezika