- izmešetáriti
- -im tudi zmešetáriti -im dov. (á ȃ) pog. s pogajanjem priti do česa: mešetaril je in končno izmešetaril; izmešetaril je njivo / izmešetaril je podaljšanje roka; prim. zmešetariti
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
zmešetáriti — im tudi izmešetáriti im dov. (á ȃ) pog. pogoditi se za ceno: dolgo sta mešetarila, nazadnje sta le zmešetarila / zmešetaril je za deset tisoč; prim. izmešetariti … Slovar slovenskega knjižnega jezika