- izcéja
- -e ž (ẹ̑) 1. redko izcejanje: izceja slin 2. star. izcedek: sluzasta izceja ◊ metal. neenakomerno porazdeljene primesi, dodatki v strjeni zlitini
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
izcéja
Look at other dictionaries:
izcédek — dka m (ẹ̑) 1. kar se izceja iz česa: sluzast, smolast, strdljiv izcedek; izcedek iz dreves / izcedek iz pomaranče // med. kar se izceja iz telesa pri vnetju: gnojen, vlečljiv izcedek; izcedek iz nožnice, rane / izcedek pri vnetju 2. nav. mn.,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izcéjati — am tudi scéjati am nedov. (ẹ) 1. počasi, v majhnih količinah izločati: slive pri sušenju izcejajo sok 2. povzročati, da se kaj izloča, odteka iz česa: izcejati sok iz jagod izcéjati se tudi scéjati se zelo počasi in v majhnih količinah odtekati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cedíka — e ž (í) snov, ki se izceja iz dreves: v gozdu diši po cediki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
drevó — ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. lesnata rastlina z deblom in vejami: drevo ozeleni, raste; oklestiti, podreti, posekati drevo; splezati na drevo; stati pod drevesom; cvetoče, košato, skrivenčeno drevo; drevo z močnimi vejami; čiščenje dreves; omahnil je kakor … Slovar slovenskega knjižnega jezika
fístula — e ž (ȋ) med. patološki odvodni kanalček iz gnojnega žarišča: po fistuli se izceja gnoj; kožne fistule; fistula na dlesni … Slovar slovenskega knjižnega jezika
močíti — móčim nedov. (ȋ ọ) 1. delati kaj mokro, navadno z vodo: curek moči skalo; dež moči okno; segla je tako globoko, da ji je voda močila zavihan rokav; močiti prašna, suha tla / lase močiti vlažiti s kako tekočino / pog. na izletu nas je tri dni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mokrína — e ž (í) redko 1. tekočina: iz bulic se izceja mokrina 2. vlaga, mokrota: mokrina zidu; sobe so zaradi mokrine nezdrave / zračna mokrina ◊ geogr. mokroten, močviren svet … Slovar slovenskega knjižnega jezika
múzga — e ž (ū) agr., gozd. tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: muzga se izceja; veje so polne muzge // stanje, ko se ta pojavi: drevo je v muzgi / sekati ob muzgi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
začŕtati — am dov. (ŕ r̄) 1. s črto, črtami narediti: začrtati s palico krog v pesek / s svinčnikom si je začrtala obrvi 2. s črto, črtami zaznamovati, označiti: začrtati smer gibanja ladje na zemljevidu; na hlod je začrtal, kje naj se razžaga / začrtati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
