Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
hropéti — ím nedov., tudi hrôpel (ẹ í) 1. dihati z grgrajočimi, piskajočimi glasovi: bolnica je hropela in lovila sapo; brezoseb. v prsih mu hropi ∙ ekspr. hropela je nerazločne besede hropeče govorila 2. ekspr. dajati hropenju podobne glasove: lokomotiva … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gŕč — a m (ȓ) redko grgrajoč, hropeč glas: iz njegovih ust se je zaslišal bolesten grč … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hropljáj — a m (ȃ) knjiž. hropeč dih: še nekaj hropljajev in umrl je … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hŕpati — am nedov. (r̄) 1. ekspr., redko smrčati: gospodar je glasno hrpal 2. redko hrzati, prhati: konj je hrpal in se vzpenjal 3. nar. dajati hropeč glas ob prežvekovanju: vola sta zadovoljno hrpala (Prežihov) … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izhrôpsti — hrôpem dov., izhrópel in izhrôpel izhrôpla (ó) ekspr. 1. hropeč reči, povedati: izhropel je nekaj nerazločnih besed 2. s hropenjem izčrpati: na dirki je izhropel pljuča // umreti: mnogo ljudi je izhroplo pred njegovimi očmi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prihrôpsti — hrôpem dov., prihrópel in prihrôpel prihrôpla (ó) hropeč priti: končno smo prihropli na vrh / ekspr. vlak je prihropel iz predora pripeljal … Slovar slovenskega knjižnega jezika
spotíkati — am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
