- hinávski
- -a -o prid. (ȃ) ki se kaže drugačnega, navadno boljšega, kot je: hinavski človek / hinavski smeh hinávsko prisl.: hinavsko govoriti; njegov obraz je bil hinavsko prijazen
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
hinávski
Look at other dictionaries:
bizantínec — nca m (ȋ) 1. slabš., redko klečeplazen, hinavski človek: pretkan bizantinec 2. nekdaj bizantinski zlatnik: polna mošnja bizantincev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bizantínski — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na Bizantince ali Bizanc: bizantinsko cesarstvo / cerkev v bizantinskem slogu; bizantinska umetnost ♦ rel. bizantinski križ križ z eno daljšo prečnico in dvema krajšima // slabš. klečeplazen, hinavski: zoprn tip… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hinávec — vca m (ȃ) hinavski človek: sami hinavci in koristolovci so; nesramen hinavec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hipokrítski — a o prid. (ȋ) knjiž. hinavski, licemerski: hipokritsko vedenje hipokrítsko prisl.: hipokritsko se zgražati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
júdežev — a o prid. (ȗ) vrtn., v zvezi judeževo drevo okrasni grm ali nizko drevo, ki pred ozelenitvijo rdeče vzcvete, Cercis siliquastrum in Júdežev a o prid. (ȗ) v zvezah: ekspr. judežev denar ali judeževi groši denar, pridobljen z izdajo, lažjo; ekspr … Slovar slovenskega knjižnega jezika
liceméren — rna o prid. (ẹ̄) knjiž. licemerski, hinavski: licemerni ljudje / licemerna morala / licemeren smehljaj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
licemérski — a o prid. (ẹ̑) nav. ekspr. ki se kaže poštenega, dobrega, čeprav v resnici ni tak: licemerski ljudje; licemerska meščanska družba / licemerska morala; licemersko govorjenje // knjiž. hinavski, neiskren, neodkrit: licemerski prijatelji / besede… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ljudjé — ljudí m mn., daj. ljudém, tož. ljudí, mest. ljudéh, or. ljudmí (ẹ̑) 1. množina od človek, razen 4: a) ta žival se boji ljudi; kipi predstavljajo bitja, ki so pol ljudje pol živali; prevoz ljudi in tovora; trupla ubitih ljudi; zdravniški poskusi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
podrépen — tudi podrêpen pna o prid. (ẹ̑; ȇ) nanašajoč se na predel pod repom: podrepni mrčes / ekspr. podrepna muha muha, ki nadleguje živino; siten kot podrépna muha zelo, hudo ∙ pog., slabš. podrépna muha zelo vsiljiv, nadležen človek ♦ vet. podrepni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pomúliti — im dov., pomulíla tudi pomúlila (ú ū) z gobcem potrgati in pojesti: travo je pomulila živina; pomuliti rastje ob poti pomúliti se nar. naskrivaj, neopazno oditi: fant se je pomulil skozi vrata pomúljen a o: pomuljena trava ∙ pomuljen človek… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
