Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
asonanca — asònānca (asonȁnca) ž <G mn ā/ ī> DEFINICIJA 1. jez. knjiž. stilska figura ponavljanja istih samoglasnika radi postizanja određenog zvukovnog ugođaja ili glasovnih efekata [O monotona naša zvona bona...] 2. srok ili rima u kojima se ne… … Hrvatski jezični portal
asònānca — (asonȁnca) ž 〈G mn ā/ ī〉 1. {{001f}}jez. knjiž. stilska figura ponavljanja istih samoglasnika radi postizanja određenog zvukovnog ugođaja ili glasovnih efekata [O monotona naša zvona bona...] 2. {{001f}}srok ili rima u kojima se ne podudaraju… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
špánski — a o prid. (ȃ) nanašajoč se na Špance ali Španijo: španski jezik / španske bikoborbe; španska glasba; španska umetnost; špansko vino / španski borec tuji prostovoljec v španski državljanski vojni na strani republikancev; španska bolezen gripa, ki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ujéma — e ž (ẹ̑) knjiž. rima, stik: ujeme soneta / španska ujema asonanca, ki se ponavlja na koncu vsakega drugega verza v vsej pesmi; španska asonanca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
asonantan — asònantan prid. <odr. tnī> DEFINICIJA koji ima svojstva asonance [asonantna rima] ETIMOLOGIJA vidi asonanca … Hrvatski jezični portal
konsonanca — konsonànca ž <G mn konsonanácā/ ī> DEFINICIJA 1. sklad, blagozvučje, harmonija 2. jez. knjiž. a. rima s različitim naglašenim samoglasnicima (podudaranje samo krajnjih suglasnika u riječima s različitim krajnjim samoglasnicima), opr.… … Hrvatski jezični portal
ríma — e ž (ȋ) lit. ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje, polni stik: najti rimo na besedo roka; pesmi brez rim; aliteracija, asonanca in rima / čista, nečista rima; moška, ženska rima; notranja rima; oklepajoča,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
samoglásniški — a o prid. (ȃ) nanašajoč se na samoglasnik: samoglasniški sistem v jeziku; samoglasniško soglasniške zveze / samoglasniška premena ♦ lit. samoglasniški stik ujemanje samoglasnikov, navadno v zaključnih besedah verzov; asonanca … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stík — a m (ȋ) 1. popolno približanje dveh ali več predmetov: prišlo je do stika med površinama, žicama; stanjšati rob deske za stik z utorom / les pod linolejem ne pride v stik z zrakom; železo v stiku z vodo oksidira / prepovedati vsak stik z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
