- gubánčiti
- -im nedov. (á ȃ) delati gube, zlasti na koži: gubančiti čelo; na vratu se mu je koža gubančila / srajca se mu na rokavih gubanči
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
gubánčiti
Look at other dictionaries:
čêlo — a s (é) 1. del obraza nad očmi: gubati, gubančiti, nabrati, nagubančiti čelo; poljubil jo je na čelo; pot mu stopi na čelo; zdaj se spomnim, je rekel in se udaril po čelu; nizko, visoko čelo; briše si potno čelo / kot povelje s čelom levo! / pesn … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gubánčenje — a s (á) glagolnik od gubančiti: preprečiti gubančenje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obóčje — 1 a s (ọ̑) star. 1. obok: okensko obočje / sonce je stalo sredi obočja neba, nebesnega oboka 2. boki: ženska je širokega obočja 2 a s (ọ̑) knjiž. del obraza ob očeh: gubančiti obočje; modrikaste lise na obočju … Slovar slovenskega knjižnega jezika
