Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
gnòjiti — (što, se) nesvrš. 〈prez. īm (se), pril. sad. jēći (se), prid. trp. gnòjen, gl. im. jēnje〉 1. {{001f}}(što) dohranjivati zemlju gnojem; đubriti 2. {{001f}}(se) postajati gnojav, puniti se gnojem … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
gnojiti — gnòjiti (se, što) nesvrš. <prez. īm (se), pril. sad. jēći (se), prid. trp. gnòjen, gl. im. jēnje> DEFINICIJA 1. (što) dohranjivati zemlju gnojem; đubriti 2. (se) postajati gnojav, puniti se gnojem ETIMOLOGIJA vidi gnoj … Hrvatski jezični portal
gnojíti — ím nedov. (ȋ í) dodajati zemlji gnojilo: gnojimo v jeseni in spomladi; gnojiti krompir, star. krompirju; gnojiti s hlevskim gnojem in z umetnimi gnojili; dobro, temeljito gnojiti; pren., ekspr. ljudstvo je s krvjo gnojilo to zemljo // večati… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izcédek — dka m (ẹ̑) 1. kar se izceja iz česa: sluzast, smolast, strdljiv izcedek; izcedek iz dreves / izcedek iz pomaranče // med. kar se izceja iz telesa pri vnetju: gnojen, vlečljiv izcedek; izcedek iz nožnice, rane / izcedek pri vnetju 2. nav. mn.,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izméček — čka m (ẹ̑) 1. kar se izvrže iz česa: vulkanski izmečki 2. med. kar se izvrže iz pljuč: preiskati izmeček tuberkuloznega bolnika; okužiti se z izmečki; gnojen, krvav izmeček 3. ed. slabi, nekvalitetni izdelki: izmeček so zmanjšali na minimum; v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iztòk — óka m (ȍ ọ) 1. glagolnik od iztekati, izteči: iztok vode iz cevovoda / jezero nima iztoka 2. kraj, prostor, kjer kaj izteka: napraviti v posodi iztok / potok je iztok podzemeljskega jezera / od izvira do iztoka izliva 3. med. kar se izteka iz… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nègnojèn — êna o prid. (ȅ ȅ ȅ é) ki ni gnojen: negnojena njiva, zemlja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ognojíti se — ím se dov., ognójil se (ȋ í) nav. 3. os. postati gnojen: rana se je ognojila; stopala so se mu tako ognojila, da ni mogel stati ognojèn êna o: ognojen prst; ognojena rana … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pljúnek — nka m (ȗ) kar se izvrže iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov; gnojen, krvav pljunek ∙ ekspr. to je zanj nov pljunek v obraz nova huda žalitev, sramota … Slovar slovenskega knjižnega jezika
smŕkelj — klja m (ŕ) 1. sluzast izcedek, ki se izloča skozi nos: smrkelj mu visi iz nosa; obrisati smrkelj; gnojen smrkelj 2. slabš. razposajen, objesten otrok: ta smrkelj prav nič ne uboga; to je rekla njena hči, ta smrkelj / kot psovka smrkelj smrkavi ●… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
