baktêrijski — a o prid. (é) nanašajoč se na bakterije: bakterijska kultura / bakterijski strup; bakterijska gniloba krompirja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
civilizacíjski — a o prid. (ȋ) nanašajoč se na civilizacijo: nagel civilizacijski proces; civilizacijske oblike življenja; biti na nizki civilizacijski stopnji / zobna gniloba je civilizacijska bolezen; civilizacijske dobrine civilizacíjsko prisl.: razvijati se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dêbeln — a o [bǝl] prid. (ē) nanašajoč se na deblo 1: debelni premer; debelna gniloba / debelna rogovila v dva ali več krakov razraslo drevo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gnilína — e ž (í) 1. redko gnila snov; gniloba: odstraniti gnilino iz kleti 2. agr. nagnito grozdje: prešati gnilino // vino iz takega grozdja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
húd — a o in ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
káries — a m (ȃ) med. kostna, zobna gniloba: preprečevanje kariesa; širjenje kariesa / kostni, zobni karies … Slovar slovenskega knjižnega jezika
klíčen — čna o prid. (ȋ) nanašajoč se na klica 3: klična gniloba / klični poganjek ◊ biol. klična pola zarodna plast; bot. klični list prvi list, ki se razvije na kalčku … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lotíti se — in lótiti se im se, stil. lotíti se ím se dov. (ȋ ọ; ȋ í) 1. z glagolskim samostalnikom napraviti prve akte, prva dejanja pri kakem delu, opravilu: tega dela sem se komaj lotil, zato še ne vem, kakšno bo; priprav se je lotil negotovo, kasneje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
načénjati — am nedov. (ẹ̑) 1. odvzemati del od celote: načenjajo že drugi hlebec sira / prihrankov noče načenjati 2. povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: gniloba načenja sadje; pren., ekspr. težko delo jim načenja zdravje 3. z oslabljenim pomenom… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nosemávost — tudi nozemávost i ž (á) čeb. nalezljiva črevesna bolezen odraslih čebel: obvarovati čebele pred nosemavostjo; huda gniloba, pršičavost in nosemavost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
