- glasbílo
- -a s (í) priprava za proizvajanje tonov: igrati na glasbilo; ljudsko glasbilo; trgovina z glasbili / godala in druga orkestrska glasbila
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
glasbílo
Look at other dictionaries:
bás — a m (ȃ) 1. najnižji moški glas: peti bas / govoriti z basom; debel, globok bas // nav. mn., žarg. basist: basi v zboru so prešibki; filharmonija išče base 2. glasbilo z najnižjim glasom: igrati bas, na bas 3. basovska tipka: harmonika z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brúnda — e ž (ȗ) etn. ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi; dromlja: igrati na brundo medm. (ȗ) posnema glas medveda ali zamolkli glas strune: brunda brunda … Slovar slovenskega knjižnega jezika
drómlja — e ž (ọ̑) etn. ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi: igrati na dromljo; drobna dromlja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
godálo — a s (á) nav. mn. glasbilo s strunami, na katero se igra z lokom: godala in tolkala; z godali spremljati pevce / koncert za fagot in godala // star. glasbilo: harmonika mu je bila najljubše godalo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
órglice — lic ž mn. (ọ̑) 1. manjše glasbilo z odprtinami in jezički, ki ob vpihavanju in izpihavanju proizvajajo tone: vedno je nosil s seboj tudi orglice / otroške orglice 2. etn. ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebelc trstike; trstenke: sam … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razglasíti — ím dov., razglásil (ȋ í) narediti, da glasbilo ni (več) uglašeno: razglasiti klavir; glasbilo se je med prevozom razglasilo razglašèn êna o: razglašen klavir ∙ žarg., muz. zbor je razglašen ne poje, ne igra usklajeno, ubrano; knjiž. razglašeno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
balalájka — e ž (ȃ) v ruskem okolju ljudsko glasbilo na tri strune: oglasile so se balalajke; brenkati, igrati na balalajko; orkester balalajk … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bandúra — e ž (ȗ) ukrajinsko ljudsko glasbilo na več strun: brenkali so na bandure in kitare … Slovar slovenskega knjižnega jezika
banjo — tudi bendžo a [béndžo] m (ẹ̑) ameriško glasbilo, podobno kitari: zvoki banja, mandoline in kitare … Slovar slovenskega knjižnega jezika
básklarinét — a m (ȃ ẹ̑) muz. glasbilo, ki zveni oktavo nižje od klarineta: elegija za basklarinet in klavir … Slovar slovenskega knjižnega jezika
