- fíga
- -e ž (í) 1. nizko južno drevo z dlanastokrpimi listi ali njegov sočni, sladki sad: med trtami so rasle tudi fige; jesti, obirati fige / suhe fige 2. pog., pri zavrnitvi, zanikanju pest s palcem, položenim med kazalec in sredinec: narediti, pokazati figo; pomolil mu je figo; star. moliti fige komu 3. nav. mn. okrogel iztrebek, zlasti konjski: pobirati fige po cesti 4. pog., ekspr. kar je malo vredno, nepomembno: vsako figo si zapiše; joka za vsako figo; ljudi so kaznovali za najmanjšo figo; prepira se za prazno figo // nizko malo vreden, nepomemben človek: ti si figa proti njemu 5. nižje pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) navadno v zvezi z en močno zanikanje ali zelo majhno mero: vi me figo brigate; doma je eno figo dobil; to je eno figo vredno b) v povedni rabi omalovaževanje: figa je vse skupaj / elipt. prava figa, če me premestijo 6. nižje pog., v medmetni rabi izraža močno zanikanje: figo, tebe že ne bom ubogal; saj smo pridni. Figo ste pridni ● pog., ekspr. ista figa je, če grem ali ne vseeno je; pog. držati figo za koga želeti komu, da bi se mu kaj uresničilo, posrečilo; pog. obljubil mu je, v žepu pa je držal figo obljube ni nameraval izpolniti; pog. zmeraj je na cesti kot konjska figa vedno hodi okrog, nikoli ga ni doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.