- enozvóčen
- -čna -o prid. (ọ̄ ọ̑) ki ima ves čas isti zvok: enozvočno brnenje motorja // star. enoličen, monoton: enozvočna pesem kolovrata enozvóčno prisl.: ura tiktaka enakomerno in enozvočno
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.