- dúšec
- -šca m (ȗ) agr. neprijeten vonj soda ali vina v njem: vino ima dušec
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dúšec
Look at other dictionaries:
dušíti — ím nedov. (ȋ í) 1. ovirati, oteževati dihanje: dim, kašelj ga duši; jok jo je dušil; močno razburjenje jo je kar dušilo; brezoseb.: v tretjem nadstropju se je ustavila, dušilo jo je; v grlu me duši; pren. malomeščanske razmere nas dušijo; samota … Slovar slovenskega knjižnega jezika
