Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dremávec — tudi drémavec vca m (ȃ; ẹ) 1. ekspr. kdor dremlje: govoril je tako glasno, da je zdramil celo dremavce v zadnjih vrstah 2. star. dremavica: planiti iz dremavca / na gorki peči se ga je lotil dremavec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dremávost — i ž (á) dremavica: zbuditi se iz dremavosti; glasba ga je zazibala v prijetno dremavost / vsa dremavost ga je minila; pren. politična dremavost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
drémec — mca m (ẹ̄) star. dremavica: v dremcu poslušati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dremôta — e ž (ó) 1. knjiž. dremavica: prebuditi se iz težke dremote; biti pogreznjen v dremoto / dremota se ga je polastila 2. knjiž., redko mrak, temačnost: dremota je legla na pokrajino … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dremôtec — tca m (ō) redko dremavica: pogreznil se je v živčen dremotec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dremôtica — in dremótica e ž (ō; ọ̑) knjiž. dremavica: pogrezniti se v dremotico; biti v nemirni dremotici / prižgal je cigareto, da bi premagal dremotico … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dremôtnost — i ž (ó) dremavica: prebudila se je iz dremotnosti / do kraja se je otresel dremotnosti; pren., knjiž. dremotnost misli … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kláma — e ž (á) 1. nar. dremavica, omotica: vzdramiti se iz klame / popoldne je preležala v klami 2. ekspr. neroden, neumen človek: ne bodi takšna klama / kot psovka molči, klama klamasta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
