- dòklič
- vez. (ȍ) nar. dokler: ne misli vstati prej, doklič se ne bo zadnji pri mizi dvignil (I. Potrč)
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dòklič
Look at other dictionaries:
doklíc — a m (ȋ) 1. knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati: fanta ni več na doklicu / oddaljen na doklic 2. redko klic, klicanje: z doklicem ga je opozoril na nevarnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
doklicáj — a m (ȃ) oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati; doklic: ladja je bila na doklicaj oddaljena od brega … Slovar slovenskega knjižnega jezika
doklícen — cna o (ȋ) pridevnik od doklic: doklicna razdalja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
