- dobrosŕčen
- -čna -o prid. (ȓ) ki je dobrega srca: dobrosrčen človek; ženica je zelo dobrosrčna
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
dobrosŕčen
Look at other dictionaries:
dobríčina — e m (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: stari dobričina se je temu zelo čudil; delal je vtis nekoliko zmedenega dobričine e ž (ȋ) ekspr. dobrodušen, dobrosrčen človek: naš učitelj je prava dobričina; poznam ga, stara dobričina je; odličen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zlát — a m (ȃ) star. zlatnik: kovati zlate; sto zlatov / beneški zlati a o prid. (ȃ á; četrti pomen ȃ) 1. nanašajoč se na zlato: najti v pesku zlata zrna; zlata žila / zlati rudnik; zlata ruda / zlate zaloge / poljud. zlati pesek zlatonosni pesek //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobríčnež — a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: mož je velik dobričnež … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobríčnik — a m (ȋ) ekspr., redko dobrodušen, dobrosrčen človek: to je velik dobričnik; kako se je razvnel, stari dobričnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobro... — prvi del zloženk nanašajoč se na dober: dobrodelen, dobrohoten, dobronameren, dobrosrčen; dobrodošel / dobrovoljec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobrosŕčnež — a m (ȓ) ekspr., redko dobrosrčen človek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobróta — e ž (ọ̑) 1. lastnost dobrega, dobrosrčnega človeka: čudi se njeni dobroti; storiti kaj iz dobrote; ne verjame v njegovo dobroto; materina, srčna dobrota / službo je dobil samo po njegovi dobroti 2. nav. mn. dejanje, storjeno komu v korist:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dobrovóljen — jna o prid. (ọ ọ̄) 1. raba peša ki je (navadno) dobre volje: gostilničar je vesel dobrovoljnih gostov; dobrovoljen otrok / dobrovoljen izraz // dobrohoten, dobrosrčen: dobrovoljni možiček jih je posvaril / dobrovoljen nasmeh; dal mu je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dúša — e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mehkosŕčen — čna o prid. (ȓ) knjiž. usmiljen, dobrosrčen: mehkosrčen človek; mati je bila zelo mehkosrčna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
