- zóbnik
- -a m (ọ̑) lingv. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih: d in t sta zobnika; nebniki in zobniki
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
zóbnik
Look at other dictionaries:
zobník — a m (í) 1. strojn. strojni del v obliki kolesa z zobmi na obodu za prenašanje vrtenja z ene gredi na drugo: zobnik se vrti; vgraditi zobnik; zobje zobnika; jeklo za zobnike / gnani, gonilni zobnik; verižni, vmesni zobnik 2. bot. strupena dlakava… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
verížen — žna o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na veriga 1: verižni člen / verižni pasji ovratnik; verižna zapestnica 2. pri katerem vsak dogodek, pojav povzroči nov dogodek, pojav iste vrste: verižna eksplozija; verižno trčenje; verižno zvišanje cen / verižna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vmésen — sna o prid. (ẹ̑) 1. ki je, leži vmes: vmesne črte; vmesne pregrade; tanke vmesne stene / izstopiti na vmesni postaji 2. ki je, traja med dvema časovnima točkama: vmesno obdobje 3. ki traja, poteka med prekinitvami kakega dejanja, stanja: vmesni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
blèn — bléna m (ȅ ẹ) bot. strupena dlakava rastlina z rumenimi cveti; črni zobnik: sok blena … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čŕn — í ž (ȓ) 1. knjiž., redko črnjava, črno: črn za nohti 2. nav. slabš., zlasti v ruskem okolju preprosto, revno ljudstvo: črn je popivala po krčmah a o stil. ó prid. (ŕ) 1. ki je take barve kot oglje ali saje, ant. bel: črni lasje; črn maček;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dentál — a m (ȃ) lingv. soglasnik, tvorjen z vrhom jezika ob sekalcih, zobnik: t in d sta dentala … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ozóbčati — am dov. (ọ̄) teh. narediti, da ima kaj zobce, zobčke: ozobčati zobnik ozóbčan a o: ozobčan list žage … Slovar slovenskega knjižnega jezika
želéznica — e ž (ẹ̑) načrtno speljana pot s tirnicami za promet s tirničnimi vozili: železnica teče skozi sotesko; zgraditi železnico; stanovati ob železnici; prevažati tovor po železnici; elektrifikacija železnic; gosta mreža železnic / dvotirna, enotirna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zobàt — áta o prid. (ȁ ā) ki ima zobe: zobata žival / zobat ključ // podoben zobu: zobata skala / na obzorju so vidni zobati robovi gozdov ♦ strojn. zobati drog jeklen drog, katerega izrezi se ujemajo z zobmi zobnika; zobata letev; zobata veriga; zobato … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zobčeník — a m (í) knjiž. zobník: tovarna zobčenikov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
