poslúh — a m (ȗ) 1. zmožnost razločevati tone različnih višin: imeti, izšolati posluh; dober, izreden, zanesljiv posluh / glasbeni posluh / igrati, peti po posluhu brez uporabe not ♦ muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poténca — e ž (ẹ̑) 1. sposobnost za spolne odnose, spolna zmožnost: zaradi bolezni so nastale motnje v njegovi potenci 2. knjiž. zmožnost, zmogljivost: z delom je dokazoval svojo ustvarjalno potenco; ob nastopu se je pokazala njena umetniška potenca /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
absolúten — tna o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
abstrahíranje — a s (ȋ) glagolnik od abstrahirati: zmožnost abstrahiranja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
číst — a o stil. ó prid., čistéjši (ȋ ȋ) 1. ki je brez umazanije, prahu: čisti čevlji; čista posoda; obleči čisto srajco; čiste ulice; vse je pospravljeno in čisto / otroci so siti in čisti / čist planinski zrak; splakniti perilo v čisti vodi /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
delazmóžnost — i ž (ọ) zmožnost za delo: skrbeti za zdravje in delazmožnost; zmanjšana delazmožnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dójnost — i ž (ọ) vet. zmožnost, sposobnost za dojenje: dojnost pri svinji je upadla … Slovar slovenskega knjižnega jezika
doživljájski — a o prid. (ȃ) knjiž. nanašajoč se na doživljanje ali doživljaje: vse, kar je v obsegu pesnikovega doživljajskega kroga, zveni kot pristna izpoved; knjiga je pisana neposredno iz doživljajskega sveta otroka; doživljajska globina; pesnik ima… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dúh — á m, im., tož. dv. tudi duhá (ȗ) 1. razumsko spoznavna stran človeka: njegov duh je ostal jasen; oblikovati duha človeka; stremljenje duha k lepoti; zadovoljiti potrebe duha; sposobnost duha; knjiž. moj duh bedi nad njim / dela človeškega duha… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
koncentrácija — e ž (á) 1. navadno s prilastkom povečanje količine, množine česa na določenem mestu, območju; osredotočanje, kopičenje: prišlo je do koncentracije industrije v večjih centrih; zbirati podatke o koncentraciji vojaških sil / preprečiti pretirano… … Slovar slovenskega knjižnega jezika