- žlèht
- prid. neskl. (ȅ) nižje pog. hudoben, zloben: žleht človek; ne bodi žleht / žleht otroci / ima žleht jezik žlèht prisl., zastar. slabo, hudo: žleht se mu godi, mu gre
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.