brezčútje — a s (ȗ) knjiž. stanje brezčutnega človeka: zdramiti se iz brezčutja / brezčutje omrtvičenega dela telesa … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brezmíselje — a [sǝl] s (ȋ) knjiž., redko brezmiselno stanje: zdramiti koga iz brezmiselja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lénost — i ž (ẹ) stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti: lotevala se ga je prijetna lenost; zdramiti se iz lenosti / kljub svoji lenosti je sklenil pomagati lenobi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèzavédnost — i ž (ȅ ẹ) 1. lastnost nezavednega človeka: narodna, politična nezavednost / njena dobrota je bila zaradi nezavednosti še bolj privlačna / knjiž. v svoji nezavednosti mu je zaupal naivnosti 2. zastar. nezavest: zdramiti se iz nezavednosti;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
omótica — e ž (ọ̑) 1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti: obšla ga je omotica; zdramiti se iz omotice; hoditi kakor v omotici / ekspr. vinska omotica se mu je že izkadila / star. prebuditi se iz globoke, trdne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
omrtvíčenost — i ž (ȋ) stanje omrtvičenega: omrtvičenost je popuščala; zdramiti se iz omrtvičenosti / omrtvičenost telesa in duha … Slovar slovenskega knjižnega jezika
otŕplica — e ž (ȓ) knjiž., redko otrplost, odrevenelost: zdramiti se iz otrplice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zasánjanost — i ž (á) stanje zasanjanega človeka: zdramiti koga iz zasanjanosti / zasanjanost v drugo življenje / zasanjanost oči … Slovar slovenskega knjižnega jezika