- zapókati
- -am dov. (ọ́ ọ̑) 1. dati kratke, močne glasove: včasih je zapokala suha veja / ko se je vzravnal, so mu zapokali sklepi; brezoseb. stresla sta si roki, da je kar zapokalo / od časa do časa so zapokale puške streli iz pušk // povzročiti kratke, močne glasove: zapokal je s prsti // s tankim prožnim predmetom zamahniti po zraku tako, da se sliši pok: voznik je zapokal z bičem 2. začeti streljati: lovci so zapokali; brezoseb. navsezgodaj je zapokalo
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.