generálije — lij ž mn. (á ȃ) knjiž. splošni osebni podatki: navesti, zamolčati generalije … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izblebetáti — ám in éčem tudi zblebetáti ám in éčem dov. (á ȃ, ẹ) slabš. nepremišljeno reči, povedati: ničesar ne zna zamolčati, vse izblebeta; izblebetal je, odkod so dobili orožje; izblebetal se je svojemu tovarišu / v opravičilo je izblebetal nekaj besed… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izbrbráti — ám tudi zbrbráti ám dov. (á ȃ) ekspr. nepremišljeno reči, povedati: ničesar ne zna zamolčati, vse izbrbra / izbrbrati svoje misli // hitro, nerazločno reči, povedati: izbrbrati naučene stavke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kàkor — prisl. (ȁ) s členkom izraža poljubnost načina: na tisoče jih je bilo ustreljenih ali kakor že drugače pobitih; ta beseda je žaljiva, obrni jo kakor si že bodi vez. (ȁ) I. med členi v stavku 1. za izražanje primerjave glede enakosti: sin je tako … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pogóltniti — em [u̯t] dov. (ọ ọ̑) nav. ekspr. 1. z goltanjem zaužiti: zadnje grižljaje je kar pogoltnil; nahitro je pogoltnil kozarec vina // požreti: kača je pogoltnila žabo / pogoltniti slino / požar je pogoltnil več hektarov gozda 2. narediti, da kaj ni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
požrêti — žrèm dov., požŕl (ẹ ȅ) 1. spraviti iz ust v požiralnik, želodec: požreti grižljaj, koščico, tableto, tekočino; tako ga boli grlo, da še sline ne more požreti; drži se, kot bi metlo požrl zelo vzravnano, togo; domišljavo; gleda ga, kot bi ga… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zamolčánje — a [u̯č] s (ȃ) glagolnik od zamolčati: zamolčanje neprijetnih dejstev / zamolčanje je bilo zanj hujše od negativne kritike … Slovar slovenskega knjižnega jezika
