- zakónec
- -nca m (ọ̄) oseba v odnosu do osebe, s katero je v zakonski zvezi: zakonca se dobro razumeta; prevarani zakonec
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
zakónec
Look at other dictionaries:
drúže — ta tudi družè éta m (ȗ; ȅ ẹ) star. 1. tovariš, prijatelj: domov se je vračala s svojima družetoma 2. zakonec: zelo je skrbela za svojega bolnega družeta / zakonska družeta sta živela v lepi slogi ta s (ȗ) star., navadno kot nagovor zakonec:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nadomestílo — a s (í) 1. kar prevzame, ima funkcijo česa drugega iste vrste: najti, poiskati si nadomestilo; lepota je slabo nadomestilo poštenosti / zabava ne more biti nadomestilo za ustvarjalno življenje / ekspr. kar hitro je našel nadomestilo za pobeglo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
življênje — a s (é) 1. pojav, ki se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: začetek življenja na zemlji; zakoni življenja / življenje na kopnem, v morju // kar se izraža s sposobnostjo presnavljanja, rasti, razmnoževanja: življenje v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ožénjenec — nca m (ẹ) ekspr. poročen moški: kot oženjenec ni mogel napredovati // nav. mn. zakonec: delati prepire med oženjenci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
réd — a m, sedmi in deseti pomen mn. redóvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redóvi (ẹ̑) 1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
