Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
odbíti — bíjem dov., odbìl (í ȋ) 1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove; odbiti s kladivom, polenom; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti; odbil mu je nož iz… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vzblestéti — ím dov., vzblésti in vzblêsti (ẹ í) knjiž. zableščati se, zalesketati se: dragulj vzblesti; morska gladina vzblesti kot srebro / v očeh mu vzblestijo solze se blesteč pojavijo / nad vrhovi je vzblestel mesec je vzšel … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vzblestévati — am nedov. (ẹ) knjiž. večkrat zableščati se, zalesketati se: vodna gladina vzblesteva; oči so ji vzblestevale od sreče / nad izložbami vzblestevajo reklame se sveteč pojavljajo / požari vzblestevajo in ugašajo zagorevajo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zabelíti se — in zabéliti se im se dov. (ȋ ẹ) 1. knjiž. belo se zableščati: v daljavi so se zabelila jadra 2. postati bel, svetel: lasje na sencih so se mu zabelili … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zablestéti se — ím se in zablestéti ím dov., zablésti (se) in zablêsti (se) (ẹ í) knjiž. 1. odbiti iskrečo se svetlobo; zableščati se, zalesketati se: po drevju so se zablestele dežne kaplje; solze so se ji zablestele v očeh 2. belo se odraziti, pokazati: v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zabliščáti se — ím se tudi zabliščáti ím dov. (á í) star. zableščati se: v očeh so se ji zabliščale solze … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zblestéti — ím dov., zblésti in zblêsti (ẹ í) knjiž., redko zableščati se, zasvetiti se: na nebu so zblestele zvezde … Slovar slovenskega knjižnega jezika
