Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
detronizírati — am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. odstraniti, pregnati s prestola: detronizirati kralja // ekspr. odvzeti vzvišenost, veljavo, moč: pesnik je detroniziral vse bogove; detronizirati razne namišljene veličine … Slovar slovenskega knjižnega jezika
júpitrovski — a o prid. (ȗ) tak kot pri Jupitru: jupitrovska brada / njegova jupitrovska vzvišenost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krétnja — e ž (ẹ̄) 1. gib, navadno z rokami, s katerim se kaj izraža ali poudarja: posnemal je njegove kretnje; govoriti s kretnjami; nagla kretnja roke / ima uglajene in umirjene kretnje; hlastna, jezna, nervozna kretnja; slovesna kretnja; zmedla ga je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slovésen — sna o prid., slovésnejši (ẹ) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
suverénost — i ž (ẹ̑) 1. politična neodvisnost, samostojnost: spoštovati suverenost drugih držav; uveljavljati suverenost; suverenost naroda; kršitev suverenosti; suverenost in neodvisnost / knjiž. braniti svobodo, suverenost in ozemeljsko celovitost 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
svečán — a o prid. (á) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: svečani akt ustanovitve akademije; povabilo na svečani sprejem slovesni sprejem; svečana podelitev priznanj / svečana krstna predstava / svečano kosilo // … Slovar slovenskega knjižnega jezika
visôkost — in visokóst i ž (ó; ọ̑) 1. lastnost, značilnost visokega: hiša je bila opazna zaradi svoje visokosti / visokost stropa; ekspr. visokost neba / visokost meril / moralna visokost človeka / redko: znan je zaradi svoje visokosti velikosti; z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvíšenost — i ž (ȋ) vzvišenost: zvišenost idej, misli / zavest osebne zvišenosti; zvišenost in nadutost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvíška — prisl. (ȋ) 1. z visokega, višjega položaja glede na kaj: zviška pasti na tla; planiti, pognati se zviška na koga / zviška je prihajalo bobnenje letal 2. izraža vzvišenost, zaničevanje: na vse gleda zviška; zviška govoriti s kom; domišljavo in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
