- vzrokováti
- -újem nedov. in dov. (á ȗ) zastar. povzročati: razdražen bik je vzrokoval že velike nesreče / vzrokovati komu smeh na obrazu
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vzrokovánje — a s (ȃ) glagolnik od vzrokovati: vzrokovanje nesreče … Slovar slovenskega knjižnega jezika