vznóžje

vznóžje
-a s (ọ̑) 1. mesto, prostor na ležišču, kjer so noge: sesti k vznožju, na vznožje; vznožje postelje; vznožje in vzglavje 2. spodnje, najnižje mesto, področje a) vzpetine: hrib je od vznožja do vrha pogozden; kraj ob vznožju gore; vznožje, pobočje in vrh b) vzpenjajočega se, dvigajočega se zemljišča: vznožje nasipa, vinograda // spodnji, najnižji del česa vzpenjajočega se, dvigajočega se sploh: vznožje gorske stene; vznožje stolpa, stopnic / vznožje kipa

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

Look at other dictionaries:

  • grebén — a m (ẹ̑) 1. podolgovata, ozka izboklina ali vzpetina: na sredi kolovoza se dela greben; odlitki so bili slabi in polni grebenov // izbokli del vala: na vodi so se delali grebeni; morski greben / ladja se ziblje na grebenih valov 2. podolgovata,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nadkòp — ópa m (ȍ ọ) mont. prostor v rudniku, izkopan med dvema horizontoma poševno navzgor: delati, zavarovati nadkope; vznožje strmega nadkopa; nadkopi in podkopi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nasíp — a m (ȋ) nasut in utrjen pas zemljišča: če bi nasip popustil, bi prišlo do katastrofe; graditi, utrjevati, zviševati nasipe; višina, vznožje nasipa; nasipi in rovi / cestni, železniški nasip; reka izpodkopava obrambne nasipe …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nožíšče — a s (í) knjiž., redko vznožje: zbudil se je z glavo ob nožišču ◊ geom. točka, v kateri pravokotnica seka ravnino ali črto …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • osamélec — lca [lc in u̯c] m (ẹ̑) 1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec; osamelci na barju; vznožje osamelca 2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci; rajši je imel… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • sláp — a stil. ú m, mn. slapóvi stil. slápi (ȃ) 1. večja količina vode, ki v loku pada z višjega mesta na nižje zaradi navpičnega, strmega zemljišča: slap buči, šumi; slap pada v globino; vznožje slapa; lasje so se ji kot slap razlili preko ramen /… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • sténa — e ž (ẹ) 1. vsak od delov stavbe, ki omejuje prostor, prostore ob straneh: postaviti, sezidati steno; prebiti steno med sobama; pomakniti mizo k steni; obesiti sliko na steno; zabiti žebelj v steno; narediti v steni odprtine za okna; debela… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vznóžen — žna o prid. (ọ̄) nanašajoč se na vznožje: vznožna posteljna končnica / vznožno področje gore …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vzpetína — e ž (í) del zemeljskega površja, ki je višji od okolice: strma, z gozdom porasla vzpetina; vrh, vznožje vzpetine; cerkev, mesto na vzpetini; doline in vzpetine / gorska vzpetina …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”