- vstájanje
- -a s (ā) glagolnik od vstajati: vstajanje in sedanje ga je utrujalo / zgodnje vstajanje; zvočni znak za vstajanje / vstajanje megle v dolini
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vstájanje
Look at other dictionaries:
búdnica — e ž (ȗ) 1. zvočni znak za vstajanje: budnica je bila ob sončnem vzhodu; ob šestih so zatrobili budnico; zvoniti za budnico // skladba, ki jo na prazniške dni igra godba zgodaj zjutraj: na dan vstaje so igrali budnice; zjutraj je bila budnica,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obsodíti — in obsóditi im dov. (ȋ ọ) 1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel; obsodili so me, da lažem; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi // ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
počépanje — a s (ẹ̄) glagolnik od počepati: utrjevati si noge s počepanjem; počepanje in vstajanje / počepanje pred vodstvom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
smŕt — i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zgódnji — a e prid. (ọ̄) 1. navadno z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob začetku predvidenega časa ali (nekoliko) pred njim: zgodnji izid knjige; zgodnji prihod avtobusa / zgodnja setev; navajen je na zgodnje vstajanje / zgodnje cvetenje;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
