- vreščánje
- -a s (ȃ) glagolnik od vreščati: prihod leva je povzročil vreščanje opic / cirkus se je tresel od vreščanja gledalcev
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
vreščánje
Look at other dictionaries:
drétje — a s (ẹ) glagolnik od dreti se: vreščanje in dretje / dretje dojenčka ga ni motilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kakadú — ja m (ȗ) velika avstralska papiga s perjanico na glavi: vreščanje kakadujev / črni kakadu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ópica — e ž (ọ̑) 1. umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami in z naprej obrnjenimi očmi: opice plezajo po drevju, trgajo sadeže; opice v živalskem vrtu; vreščanje opic; posnema druge kot opica; skače kakor opica /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
orangútan — a m (ȗ) človeku podobna opica z dolgimi sprednjimi okončinami, ki živi na otokih Borneo in Sumatra: vreščanje orangutanov; orangutani in šimpanzi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
orangútanski — a o prid. (ȗ) nanašajoč se na orangutane: orangutansko vreščanje / ekspr. ima orangutanski obraz … Slovar slovenskega knjižnega jezika
papagáj — a m (ȃ) 1. papiga: vreščanje papagajev; govori kot papagaj 2. slabš. kdor nekritično ponavlja mnenje, izjave koga drugega: saj ne misli samostojno, to je papagaj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pápigin — stil. papígin a o (ȃ; ȋ) pridevnik od papiga: papigino vreščanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
uglušíti — ím dov., uglúšil (ȋ í) povzročiti, da se kaj ne sliši: preproga je uglušila korake // s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši; oglušiti: vreščanje ga je skoraj uglušilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
