Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
interákcija — e ž (á) knjiž. sodelovanje, medsebojno vplivanje: privesti do interakcije med delavci in vodilnim osebjem; medsebojna interakcija; interakcija človeka s človekom; delo je rezultat interakcije mnogih ljudi / doseči kaj v interakciji z oblastjo ♦… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stratifikácija — e ž (á) soc. razdeljenost družbe, skupin ljudi na posamezne družbene sloje, (družbena) slojevitost: problemi stratifikacije / razredna, socialna stratifikacija ◊ agr. stratifikacija vplivanje na seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
deízem — zma m (ȋ) filoz. nazor, ki priznava boga, zanika pa njegovo vplivanje na svet: pristaš deizma; vpliv deizma … Slovar slovenskega knjižnega jezika
destimulácija — e ž (á) slabljenje, jemanje volje za kaj, nespodbudno vplivanje: ti ukrepi so povzročili destimulacijo kmetijske proizvodnje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ingerénca — e ž (ẹ̑) knjiž. vplivanje, poseganje: dopuščati ingerenco; povečati ingerenco v teh zadevah; državna ingerenca // vloga pri odločanju: na tem področju nima društvo nikake ingerence; zagotoviti, zahtevati primerno ingerenco v poslovanju /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jarítev — tve ž (ȋ) agr. vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline: jaritev pšenice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jarovizácija — e ž (á) agr. vplivanje na kaleče seme z ustrezno nizko temperaturo, da se pospeši razvoj rastline: jarovizacija pšenice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
medsebójen — jna o prid. (ọ̄) 1. ki je, obstaja med posamezniki: so v dobrih medsebojnih odnosih; medsebojni stiki, vplivi; medsebojna odvisnost, pomoč; medsebojna nasprotja // ki je, poteka med posamezniki: medsebojno dopisovanje; medsebojno vplivanje / med … Slovar slovenskega knjižnega jezika
modulácija — e ž (á) 1. knjiž. spreminjanje višine, barve glasu in hitrosti v govoru: pomen modulacije za pravilno podajanje besedila / modulacija besed, stavka / njen glas je bil sposoben bogate modulacije; pren. pri tem slikarju so zlasti izrazite barvne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ôkno — a s, mn. tudi ókna (ó) 1. odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi svetlobe, zračenja: soba ima tri okna; narediti okno v steni; zabiti okno z deskami; zazidati okno; postaviti cvetlice na okno; gledati, nagniti se, skočiti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
