- vléka
- -e ž (ẹ̑) 1. glagolnik od vleči: vleka poškodovanega vozila; vleka s konjem; vrv za vleko 2. navadno s prilastkom kar kaj vleče (za seboj): jadralno letalo se je odpelo od vleke 3. ed., žel., navadno s prilastkom naprave, ki omogočajo vožnjo vlaka: dizelska vleka je izpodrinila parne lokomotive; proga z električno vleko / na tej postaji se vleka menja / služba za vleko
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.