vézje

vézje
-a s (ẹ̑) 1. elektr. skupek elektromehanskih ali elektronskih elementov s pripadajočimi povezavami: vezje sprejemnika; shematični prikaz vezja / električno, elektronsko vezje; integrirano vezje pri katerem so elementi neločljivo sestavljeni in električno povezani; preklopno vezje električno vezje v funkciji preklopnega stikala; tiskano vezje pri katerem so žične povezave med elementi nadomeščene s tankimi prevodnimi trakovi, narejenimi s tehniko tiskanja 2. knjiž. (več) vezi: zaboj je povezan s pločevinastim vezjem; pren. razrahljano vezje sveta

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем написать реферат

Look at other dictionaries:

  • míkrovézje — in míkro vézje a s (ȋ ẹ̑) elektr. elektronsko vezje, ki ima zelo majhne razsežnosti: izdelava mikrovezij …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • preklópen — pna o prid. (ọ̑) nanašajoč se na preklop: preklopna naprava / preklopne funkcije računalnika ♦ elektr. preklopno stikalo priprava za preklapljanje električnih tokokrogov; preklopno vezje električno vezje v funkciji preklopnega stikala …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • sekvénčen — čna o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sekvenco: sekvenčni posnetek / sekvenčna analiza / sekvenčna kompozicija ◊ elektr. sekvenčni (elektronski) računalnik računalnik, ki obdeluje podatke z vmesnim odlaganjem informacij v pomnilnik; sekvenčno vezje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tískati — am nedov. (í) 1. prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir: tiskati črke, slike, znake; to besedilo so tiskali dvakrat; papir, na katerega se tiska; tiskati in vezati // tako izdelovati več enakih izvodov, primerkov besedila: tiskati… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • číp — a m (ȋ) elektr. ploščica, navadno iz silicija, na kateri je integrirano vezje: vstaviti, zamenjati čip / pomnilniški čip …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • elektrovézje — a s (ẹ̑) žarg., elektr. električno vezje: sestavljavec elektrovezij …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • omejeválnik — a m (ȃ) strojn. priprava, ki omejuje hitrost gibanja stroja, strojnega dela: omejevalnik pri dvigalu / omejevalnik hitrosti ◊ rad. vezje v sprejemniku, ojačevalniku, ki omejuje amplitude električnih signalov …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • vráta — vrát s mn. (á) 1. odprtina v zidu, steni, ki omogoča dostop v notranjost česa: vrata vodijo na ulico, v kuhinjo; zazidati vrata; steči skozi vrata; soba ima dvoje vrat; za to omaro, za voz so vrata preozka; vrata avtobusa, vagona / glavna,… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”