védenje — a s (ẹ) 1. glagolnik od vedeti: to je vredno vedenja; vedenje podrobnosti; želja po vedenju / redko narediti kaj brez vedenja koga vednosti ∙ zastar. dati komu na vedenje sporočiti komu; zastar. narediti z vedenjem zavestno, namerno 2. kar kdo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zavédati se — am se nedov. (ẹ) 1. biti v duševnem stanju, v katerem se neposredno ve za svoje obstajanje in svoja duševna stanja: bolnik, ki je bil nezavesten, se spet zaveda; napol, nejasno se zavedati 2. preh. imeti v zavesti vedenje o obstajanju koga ali… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mísel — sli [ǝu̯] ž (ȋ) 1. najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti: misel opredeljuje človeka; hiter kot misel 2. nav. mn., v glagolniški rabi izraža najvišjo umsko dejavnost: iz globokih misli ga je prebudilo lajanje; zatopiti se v misli / … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mnênje — a s (é) 1. prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno védenje, poznavanje: napisati in obrazložiti mnenje o novem materialu; upoštevati mnenje komisije; izvedensko, strokovno mnenje // s prilastkom dokument, pismena izjava o delu,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nadzórstvo — a s (ọ̑) 1. sistematično pregledovanje, spremljanje poteka ali razvoja česa, zlasti določene dejavnosti: nadzorstvo nad poslovanjem / imeti, opravljati nadzorstvo / družbeno nadzorstvo // s prilastkom organ, urad, ki opravlja tako pregledovanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vljúden — dna o prid., vljúdnejši (ú ū) ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili: vljuden človek; biti vljuden; zelo vljuden / vljuden nasproti komu // ki kaže, izraža tako vedenje, ravnanje: vljudne besede; vljudna zavrnitev ponudbe; vljudno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zavédeti se — vém se dov. (ẹ) 1. zbuditi se iz stanja brez zavesti, zavedanja: poškodovanec je omedlel in se ni več zavedel; dolgo se ni mogel zavedeti / zjutraj je dolgo trajalo, preden se je zavedela popolnoma zbudila 2. preh. vključiti, sprejeti v zavest… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
afektácija — e ž (á) nenaravno, izumetničeno vedenje ali govorjenje: to je le poza in afektacija; igralka je zašla v afektacijo / njegovo izražanje je brez sentimentalnosti in afektacije afektiranosti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
afektíran — a o prid. (ȋ) nenaraven, izumetničen: ta človek je zelo afektiran; govoriti z afektiranim glasom; afektirana ženska; njeno afektirano govorjenje in vedenje afektírano prisl.: afektirano govoriti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
alira — in alura e [alíra] ž (ȋ) nav. mn., zastar. vedenje, ravnanje, navade: gosposke alire … Slovar slovenskega knjižnega jezika
