- upotíti
- in upótiti -im, tudi upotíti -ím tudi upótiti -im dov., upóti; upótil (ȋ ọ́; ȋ í; ọ̑) knjiž., redko napotiti: upotil ga je v vas / upotili so se na jug odšli, se odpravili
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.