Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
uporábnosten — tna o prid. (á) nanašajoč se na uporabnost, uporabo: lepotni in uporabnostni elementi izdelka / uporabnostne raziskave / razdeliti surovine v uporabnostne skupine ♦ lov. uporabnostni pes pes, ki je šolan glede na uporabo in ima izpit ustrezne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
Wiclear — is a small and simple wiki software. Its main features are a hierarchical data content system, an integrated translation mechanism (all translations are linked together), easy themability and extensibility. It works with PHP4/PHP5, Apache and… … Wikipedia
funkcionalizam — funkcionalìzam m <G zma, N mn zmi> DEFINICIJA 1. metoda oblikovanja koja zagovara uporabnost i praktičnost iz kojih proizlazi konačan oblik (predmeta, arhitekture) 2. lingv. shvaćanje da je komunikacija osnovna funkcija jezika ETIMOLOGIJA… … Hrvatski jezični portal
bonitéta — e ž (ẹ̑) 1. nav. mn., knjiž. posebna korist, ugodnost, prednost: uslužbenci podjetja so deležni nekaterih bonitet; denarne, materialne bonitete; bonitete za člane 2. agr. kakovost, uporabnost: travniki različne bonitete … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bonitírati — am nedov. in dov. (ȋ) agr. določati kakovost, uporabnost: bonitirati gozdna zemljišča … Slovar slovenskega knjižnega jezika
držáti — ím nedov. (á í) 1. imeti kaj z rokami oprijeto: držati kozarec; držati za kljuko, vrv; detektivove roke so ga čvrsto držale; držal ga je kakor v kleščah / od smeha smo se držali za trebuhe / držita se za roke // z rokami imeti oprijeto kaj zaradi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
empiríja — e ž (ȋ) spoznavanje, ki temelji na čutnem dojemanju, opazovanju, izkustvo: ugotoviti s pomočjo empirije; uporabnost tega principa temelji zgolj na empiriji / svet idej in svet empirije / esej uporablja empirijo in intuicijo // spoznanja,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
funkcionalízem — zma m (ȋ) knjiž. usmerjenost, ki poudarja namenskost, uporabnost: funkcionalizem v arhitekturi / usmeritev sociološke teorije v funkcionalizem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gláva — e stil. é ž, rod. mn. gláv (á) 1. del človeškega ali živalskega telesa, v katerem so osrednji živčni centri in nekatera čutila: glava ga boli; glava mu je klonila, omahnila na prsi; dvigne glavo in ga bistro pogleda; z dlanmi podpreti glavo;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
glávica — e ž (á) nav. ekspr. manjšalnica od glava: otrok je položil glavico mami v naročje; drobna glavica; glavica ga boli / glavico ji je zmešal / to je (bistra) glavica bister, nadarjen človek / lutkovna glavica / rože so obračale glavice proti soncu ∙ … Slovar slovenskega knjižnega jezika
