- upogíbanje
- -a s (ȋ) glagolnik od upogibati: upogibanje deske, palice / upogibanje noge v kolenu; upogibanje in iztegovanje podlakti
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
upogíbanje
Look at other dictionaries:
fleksíja — e ž (ȋ) 1. lingv. menjanje končnic pri samostalniku, pridevniku, zaimku, števniku in glagolu; pregibanje: nominalna fleksija 2. med. upogibanje, upogib: fleksija sklepa 3. geom. količina, ki skupaj s torzijo določa prostorsko krivuljo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kléšče — kléšč ž mn. (ẹ ẹ̑) 1. orodje za prijemanje iz dveh železnih, navzkrižnih ročic: odpreti, zapreti klešče; držati, prijeti železo s kleščami; s kleščami potegniti žebelj iz deske; klešče in kladivo / čeljusti klešč / kombinirane klešče s… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razpíranje — a s (ȋ) glagolnik od razpirati: razpiranje in upogibanje vej / škarje ob vsakem razpiranju zacvilijo / razpiranje črk, vrst … Slovar slovenskega knjižnega jezika
upogibálen — lna o prid. (ȃ) teh., v zvezi upogibalni stroj stroj za upogibanje pločevine, cevi: upogibalni in robilni stroj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
upogibálo — a s (á) teh. orodje za upogibanje zlasti pločevine, cevi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
upogíben — bna o prid. (í ȋ) 1. nanašajoč se na upogib ali upogibanje: upogibna prožnost / upogibna stran komolca stran, na kateri se mišice ob upogibu krčijo ♦ teh. upogibna obremenitev obremenitev, pri kateri sili delujeta prečno v nasprotni smeri in ne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
