dobríti — ím nedov., dobrèn (ȋ í) nav. 3. os., star. biti všeč, ugajati: tvoj nasvet mi dobri; brezoseb.: ali vam dobri pri nas? naredi, kakor ti bo dobrilo / preprosta kmečka hrana mu je zelo dobrila prijala, dobro dela … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dopádati — am tudi dopádati se am se nedov. (ā ȃ) zastar., z dajalnikom biti všeč, ugajati: pri vas mi dopada; igra mu je dopadala … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dopásti se — pádem se nedov. in dov., stil. dopàl se dopála se (á ā) pog., z dajalnikom biti všeč, ugajati: njena odločnost in natančnost se mi je zelo dopadla; dopadel se ji je na prvi pogled; sam sebi se dopade; zastar. fant mi ni dopadel, ker je kadil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
láskati — am nedov. (á) 1. nav. 3. os., knjiž., z dajalnikom prijati, ugajati, dobro deti: priznanje mu je laskalo; laska ji, da jo cenijo / ekspr.: hvala laska njihovi domišljavosti; malovredni romani laskajo negativnim nagnjenjem bralcev 2. preh., knjiž … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ljubíti — in ljúbiti im nedov. (ȋ ū) 1. čutiti močno naklonjenost do osebe drugega spola: ker ljubi, je srečen; ljubiti dekle, moža; zašepetal je: Ljubim te; nesrečno, skrivaj, vdano, zvesto ljubiti; zelo sta se ljubila; nav. ekspr.: vroče ljubiti;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pogódu — prisl. (ọ̑) knjiž., v zvezi biti pogodu biti všeč, ugajati: ta družba mi je pogodu; otrokovo vedenje mu ni pogodu; vse mu je bilo zelo pogodu / srečo ima, vse mu gre pogodu kakor si želi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
posédanje — a s (ẹ) glagolnik od posedati: dovolj je posedanja, zdaj gremo delat / posedanje v kavarnah mu je začelo ugajati / posedanje temeljev, zemlje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
povšéč — prisl. (ẹ̑) star., v zvezi biti povšeč ugajati, biti všeč: nikoli ne veš, kaj bo ženi povšeč ali narobe … Slovar slovenskega knjižnega jezika
povšéči — prisl. (ẹ̄) star., v zvezi biti povšeči ugajati, biti všeč: če ti ni povšeči doma, kar pojdi; očitno jim je vino zelo povšeči … Slovar slovenskega knjižnega jezika
príjati — am nedov. (ȋ) 1. povzročati duševno ali telesno ugodje: topel čaj mi je prijal; kopel mu bo prijala; toplota je premraženim otrokom zelo prijala / laskanje, pohvala vsakomur prija / prijal bi mi kozarec vina rad bi pil vino; težaku prija močna… … Slovar slovenskega knjižnega jezika