- túljenje
- in tuljênje -a s (ú; ē) glagolnik od tuliti: tuljenje psa / tuljenje siren / tuljenje otrok v razredu / tuljenje vetra
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
túljenje
Look at other dictionaries:
túliti — túliti1 nesvrš. 〈prez. īm, pril. sad. lēći, gl. im. ljēnje〉 1. {{001f}}glasati se otegnuto (o sireni i sl.) 2. {{001f}}pren. pejor. a. {{001f}}plakati b. {{001f}}pjevati túliti2 (∅) nesvrš. 〈prez. īm, pril. sad. lēći, gl. im. túljēnje〉 gasiti… … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
tuliti — túliti2 (Ø) nesvrš. <prez. īm, pril. sad. lēći, gl. im. túljēnje> DEFINICIJA gasiti plamen (svijeće) gušenjem pomoću tuljca ETIMOLOGIJA vidi tuljac … Hrvatski jezični portal
bú — medm. (ȗ) posnema tuljenje, hud jok: burja se zaganja bu bu; otrok joče buu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
enakoméren — rna o prid. (ẹ ẹ̄) 1. ki se mu med trajanjem hitrost, intenzivnost ne spreminja: enakomeren razvoj; enakomeren tek motorja; bolj enakomerna proizvodnja; enakomerno naraščanje temperature; enakomerno tuljenje sirene ♦ fiz. enakomerno gibanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
globòk — ôka o prid., glóblji tudi globokéjši stil. globóčji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzdol razmeroma veliko razsežnost: globok prepad; globok vodnjak; ozka, globoka dolina; jama je globoka / obleka z globokim izrezom; globok žep / zapadel je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
glušíti — ím nedov. (ȋ í) povzročati, da se kaj ne sliši: mehka preproga je glušila korake / veter je glušil glas zvonov, da jih je bilo komaj slišati dušil // s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: glušilo ga je tuljenje in brnenje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hú — medm. (ȗ) 1. izraža občutek groze, zoprnosti: tam so volkovi, hu; hu, kri 2. posnema glas sove, tuljenje, hud jok: hu, hu, se oglaša sova; hu, ustrelili so ga 3. posnema glas pri hukanju: hu, hu, je hukal v premrle prste … Slovar slovenskega knjižnega jezika
huhú — medm. (ȗ) 1. posnema glas sove, tuljenje, hud jok: huhu, se je oglašala sova 2. posnema glas pri hukanju: huhu, si je hukal v roke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
húj — medm. (ȗ) 1. izraža občutek groze, zoprnosti; hu: huj, tako se bojim; zebe me, huj! 2. posnema glas sove, tuljenje, hud jok: uharica vpije: huj, huj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ogluševáti — újem nedov. (á ȗ) s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: brnenje strojev ga oglušuje; trušč ljudi oglušuje // povzročati, da se kaj ne sliši; glušiti: mah je ogluševal korake / gromi so ogluševali drug drugega oglušujóč a e:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
