Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
á — m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, á ája (ā) prva črka slovenske abecede: beseda se konča na a; mali a; veliki A; nečitljivi aji / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska / A bomba atomska bomba // samoglasnik, ki ga ta … Slovar slovenskega knjižnega jezika
b — [bé in bǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, b béja tudi b ja (ẹ̄; ǝ̏) druga črka slovenske abecede: napiši b; mali b / kot nadomestilo za ime osebe A je dal B polovico zneska // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči b ● če si … Slovar slovenskega knjižnega jezika
c — [cé in cǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, c céja tudi c ja (ẹ̄; ǝ̏) tretja črka slovenske abecede: veliki C // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje ◊ mat. a + b + c; muz. enočrtni c prvi ton v enočrtni oktavi c neskl. pril. tretji… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
d — [dé in dǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, d déja tudi d ja (ẹ̄; ǝ̏) peta črka slovenske abecede: napiši d; mali d // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči d d neskl. pril. peti po vrsti: odstavek d / 1. d razred ◊ gled.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
é — m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, é éja (ẹ̄) šesta črka slovenske abecede: polglasnik se navadno zapiše z e; vse eje bere ozko // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki e; široki e é neskl. pril. šesti po vrsti: točka e ne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
f — [èf in fǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, f êfa tudi f ja (ȅ ȇ; ǝ̏) sedma črka slovenske abecede: vsi efi ležijo postrani; veliki F // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: f je pripornik ◊ muz. mali f četrti ton v mali oktavi f… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
g — [gé in gǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, g géja tudi g ja (ẹ̄; ǝ̏) osma črka slovenske abecede: napiši g; mali g // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: zveneči g ◊ muz. enočrtni g peti ton v enočrtni oktavi g neskl. pril. osmi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
h — [há in hǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, h hája tudi h ja (ā; ǝ̏) deveta črka slovenske abecede: mali h // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: onemitev haja ◊ lingv. grlni h ki se tvori z rahlo priporo h neskl. pril. deveti po… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
načín — a m (ȋ) 1. navadno s prilastkom kar opredeljuje, označuje delanje, ravnanje, mišljenje glede na potek, uresničevanje: to je najboljši način za rešitev tega problema; ima poseben način govorjenja, pisanja; izbrati primeren način za kaj;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cês — a m, tudi neskl. (ȇ) muz. za polton znižani ton c: zaigrati ces; neskl. pril.: Ces dur durov tonovski način s sedmimi nižaji … Slovar slovenskega knjižnega jezika
