Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
čipkast — čȉpkast prid. <odr. ī> DEFINICIJA koji je sličan čipki, prozračan i šupljikav kao čipka (ograda balkona i sl.) ETIMOLOGIJA vidi čipka … Hrvatski jezični portal
merlo — mèrlo1 m <G a, N mn i> DEFINICIJA reg. 1. čipkast i vezen ukras na platnu, ob. na posteljini [napraviti merlo; jastuk s merlama] 2. žarg. onaj kojem je glavna osobina lukavost [a, i on je veliki merlo]; lisac, prefriganac ETIMOLOGIJA tal.… … Hrvatski jezični portal
naglávek — vka m (ȃ) knjiž., redko pokrivalo: nosi čipkast naglavek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ovrátniček — čka m (ȃ) manjšalnica od ovratnik: ima rdečo obleko z belim ovratničkom; čipkast, vezen ovratniček … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ovrátnik — a m (ȃ) 1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik; čipkast, krznen ovratnik; okrogel, širok, štrleč ovratnik; ovratnik suknjiča; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik // kar je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pompadúra — e ž (ȗ) vrečki podobna ženska torbica, navadno iz blaga: iz pompadure je potegnila čipkast robček; svilena, žametna pompadura … Slovar slovenskega knjižnega jezika
róbček — čka m (ọ) 1. manjšalnica od robec: brisati si nos, oči z robčkom; bel, pisan robček / čipkast(i) robček obrobljen s čipkami; osvežilni robček vlažen, nadišavljen papirnati robček; papirnati robček 2. manjšalnica od rob1: robček se trga 3. obl.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sónčnik — a m (ọ̑) 1. priprava z ročajem in zložljivo streho za zaščito pred soncem: odpreti sončnik; čipkast, rožast sončnik / pisani sončniki na plaži, živilskem trgu senčniki 2. nar. veter, ki piha iz smeri, v kateri je sonce: zapihal je sončnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vlóžek — žka m (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kar je v kaj vloženo: prstan s smaragdnim vložkom; zapolniti špranjo z vložkom iz penaste gume / grafitni vložek za svinčnik; higienski vložek vpojna blazinica, ki jo uporabljajo ženske v času (mesečnega)… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zakljúček — čka m (ȗ) 1. del, ki zaključuje kak predmet: čipkast zaključek ovratnika; masiven, polkrožen zaključek stavbe / zaključek odprtine, prostora / arhitekturni zaključek // kar zaključuje a) kako dogajanje: zadnja radijska poročila in zaključek… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
