- štŕkavec
- -vca m (ŕ) 1. bot. rastlina z bodeče dlakavim ležečim steblom in rumenimi cveti, Ecballium: s štrkavcem porasla steza 2. nar. štajersko pobalin, pobalinček: štrkavci so mu obrali češnje
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.